v devetih poskusih, kako ohraniti življenje
Tihožitje – upodobitev razpostavljenih mrtvih ali negibnih stvari, kot so cvetje, glasbila, ubita divjačina, posodje …
Ko govorimo o Tihožitju, težko govorimo o splošno razumljenem pojmu gledališke predstave, pa vendar se mu ne gre popolnoma ogniti. V dobri uri se na odru zvrsti zaporedje prizorov trajanja. Nenehno oživljanje lutk skupaj z vstopanjem realnosti, ko animatorji lutko odložijo in ji hipoma odvzamejo vso življenjskost, ki jo je še nemalo prej imela, ustvarja formalni temelj predstave. Že v uvodu igralci s citiranjem taksidermista ter razlago o ceni in izvoru lutk publiko soočijo z dokumentaristično naravo uprizoritve in raziskavo realnosti, ki za njo stoji. S tem smo pripravljeni na potapljanje v odrsko čarovnijo oživljanja – in na vsako potujitev, ki nas bo tekom predstave opomnila, da se ne igramo z lutkami, temveč s prepariranimi trupli.
Uprizoritev, ali bolje, gledališka gesta Tina Grabnarja in Tjaše Bertoncelj gledalca nežno vabi s sabo, bodisi samo v opazovanje podob, bodisi k razmisleku o vsem, kar se za podobo skriva. Ponavljajoči ritem je vedno korak pred nevarnostjo zapada v enoličnost, precizno izrisano zvočno ozadje pa skupaj z igro luči, hiperrealističnimi scenskimi elementi in neizmerno natančnostjo giba, ki ga v lutki vzbudijo animatorji, ustvarja izjemno estetsko in čutno iluzijo. Tehnično dovršena estetika uprizoritve z zmesjo naturalističnih elementov in poglobljene raziskave tematik, od giba izbranih živali do taksidermije, tako odseva natančnost študiozne poetike, ki jo Grabnar gradi skozi svoj opus.
Če trajanje in repeticija slik zlahka izgubijo pozornost nezainteresiranega gledalca in ga bržkone hitro zdolgočasijo, aktivnemu gledalcu odpirajo širok prostor za razmislek. Naj bo to razmislek o lutkarstvu samem, o ustvarjanju iluzije življenja z različnimi tehničnimi elementi, ali pa razmislek o antropocentrizmu, odnosu do narave, ki bi bržkone morala biti, kot tihožitje, samo opazovana, namesto da vanjo nenehno posegamo in si jo lastimo. O človeku samem, ki se nenehno igra boga in si – kot taksidermist ali lutkar – domišlja, da zmore ali sme vedno znova vnašati in odvzemati življenje … Gre torej za izjemno estetizirano gledališko gesto, ki z nenehnim vrvohodenjem med vprašanjem etičnega in neetičnega, med vprašanjem življenja in smrti, gledalca vabi k razmisleku in ga celo spodbuja, da ga misli odpeljejo stran od dogajanja, ki brez pravega vrha ali izteka traja na odru.
Ne bom se podala v razpravljanje o številnih vprašanjih, ki jih predstava razpira. Naj jih, v skladu z gledališko gesto, tudi tu pustim odprta, zgolj nakazana. Naslavljanje dilem o raznoraznih mejah – tako človeka kot gledališča s svojimi dejanji – je namreč le ena od vrednosti predstave. Specifičen gledališki prijem, ki razloči to uprizoritev od številnih drugih angažiranih predstav, je ravno mirnost v svoji radikalnosti. Grabnar pred gledalce postavi preparirana in obdelana trupla (bi bilo kaj drugače, če bi dodala besedo živalska?), a to so samo lutke. V gledališče, ki je prostor dejanja, postavi trajanje animiranih objektov, komaj prizore. Hkrati nam prikaže postavljanje in razstavljanje gledališke iluzije ter iluzijo samo. Tako, kot tudi z direktnim navajanjem informacij in razkrivanjem bistva že v podnaslovu, pozornega gledalca nenehno drži v razdvojenem zavedanju lastne potujitve in vpetosti v slike same.
Prav s tem ustvarjalci predstave blago razprejo pot k vedno novim načinom ustvarjanja ekscesa in efekta šoka, ki ga v gledalcu lahko sproži že precizen minimalni prijem. Ne glede na to, da smo soočeni z ustvarjanjem odrske realnosti, tudi deli Tihožitja, kjer živali zaživijo, niso nič več kot igra z mrtvim. Poskusi ohranjanja življenja so izgubljeni, še preden so postali koncept. In ravno v tej, skorajda nežni neradikalni radikalnosti, ležijo tako potenciali nadaljnjega gledališkega ustvarjanja in delovanja, kot tudi dejstvo, da ta predstava oz. gledališka gesta z vso svojo lepoto, vprašanji in razkrivajočimi se potenciali, ni nič več, niti nič manj kot točno to, za kar se predstavlja – tihožitje.
Urša Majcen
[foto: Jaka Varmuž, za LGL]