Refleksija o predstavi Sedem vprašanj o sreči
Ležim na tleh odra in gledam v steklen strop, kjer si ogledujem naš odboj, krog teles. Ne ločim ustvarjalcev od občinstva in ne ločim sebe od drugih, vsako od ugledanih teles je del mene in moje telo je del drugih.
V soboto, 19. junija, sem si ogledala predstavo Sedem vprašanj o sreči, ki je nastala po motivih Modre ptice Mauricea Maeterlincka v režiji Tomija Janežiča in v koprodukciji Lutkovnega gledališča Ljubljana ter Slovenskega mladinskega gledališča. Predstava je bila uprizorjena v okviru tekmovalnega programa 56. Festivala Borštnikovo srečanje. Ustvarjalci so nas popeljali v različne svetove, različne čase, segmente zgodb, utrinkov življenj in izkušenj Anje (Anja Novak) ter Borisa (Boris Kos) in tudi drugih sodelujočih.
Že samo poimenovanje likov, ki jim je bilo ime enako kot igralcem, nam veliko pove o načinu ustvarjanja celotne uprizoritve. Besedilo so prispevali ustvarjalci predstave, ki so velikokrat izhajali iz lastnih izkušenj, spominov in doživetij. Skozi predstavo so večkrat poskušali odkriti in definirati srečo, ki pa se je vedno znova izmuznila in nas s tem razočarala. Odkrivala in postavljala je veliko vprašanj, problematik otrok, tematizirala je prezgodnjo smrt in nam predstavljala posameznike, ki jim sreča včasih enostavno ni namenjena ne glede na to, koliko se trudijo. Ko te sreča zapusti, lahko pobegneš v domišljijo, v različne svetove, ki smo jih odkrivali v dvoranah lutkovnega gledališča. Eskapizem, ki je pri mladi generaciji čedalje bolj pogost, skozi večjo dostopnost različnih zgodb, svetov skozi različne medije. Vendar sama predstava nikoli ne problematizira eskapizma na konvencionalen način, ampak mu doda neko novo dimenzijo, neko svetlo točko, ki jo vsaj jaz le redko ugledam. Med potekom predstave Tomi Janežič večkrat ponavlja in jasno opozori na to, da se nahajamo v gledališču, da je vse okoli nas narejeno, zgrajeno, tako kot je navsezadnje tudi naša domišljija. Čeprav se zavedamo konstrukta odra, konstrukta naše domišljije in našega bega, nam ta beg omogoča ustvarjanje sreče, ki nam drugače ni namenjena.
Tomi in Matej (Matej Recer) sta nas z ostalimi ustvarjalci uprizoritve popeljala po dvoranah ljubljanskega Lutkovnega gledališča in nam v vsakem prostoru razkrila novo zgodbo, svoj svet, kjer se je odkrivala resnica, (ne)sreča posameznih likov, posameznih situacij in nas s pomočjo različnih prizorov večkrat popeljala skozi proces sočustvovanja. Poleg tega pa je uprizoritev s pomočjo vizualnih elementov (z lutkami, snegom, prizorišči in lučkami, ki so nas ves čas vodile po hodnikih gledališča) ustvarjala nepozabljivo in za moj občutek zelo intenzivno atmosfero, ki je v meni večkrat sprožila katarzična občutja. Popeljala nas je tudi v naše osebne pretekle svetove, otroška občutja, na katera smo že zdavnaj pozabili.
Predstava pa nam ni le zastavljala vprašanj in utirala novih poti našim mislim, ampak je na nas močno vplivala tudi z estetskega vidika, od neverjetnega izbora glasbe in lutk, do presenetljivih prostorskih odločitev in uspešnega rušenja prostorskih konvencij (viden je izrazit pečat scenografa Branka Hojnika). Sedemurna predstava pa neverjetno preoblikuje tudi naš čas. Čas se spremeni v neko drugo, novo dimenzijo. Njegovo trajanje vpliva na povezovanje tako občinstva med sabo, kot tudi občinstva in ustvarjalcev. Izkustva nas združijo v kolektiv, ustvari se prehod iz občinstva k intimi, skupnosti. Občutek odkritosti in »nezaigranosti« ustvarjalcev v občinstvu sproži zaupanje in varnost, kar posamezniku omogoča, da se s skupino poveže (vsaj za čas trajanja predstave). Od tu pa izhaja morda najboljša kvaliteta te predstave in sicer ta, da sama predstava ne govori eksplicitno o enakosti, sočutju in skupnosti, ampak se ti principi vidijo v samem ustvarjanju, procesu, iz katerega lahko občutim njihovo spoštovanje drug do drugega in tudi drugih zaposlenih v gledališču. Ne gre za to, da bi nas, občinstvo, slehernike, pokroviteljsko nagovarjali k določenim idejam, ampak so te ideje manifestirane skozi njihove odnose in obnašanje. Predstava ima tudi svoje pomanjkljivosti, predvsem na področju dramaturgije glede zgodbe ali pa same vsebinske povezanosti posameznih sekvenc med seboj. Vendar na sceno prinaša v mnogih pogledih presežno gledališko stvaritev, ki si ji jo je nujno potrebno ogledati tako iz vsebinskega kot tudi estetskega vidika.
Ula Talija Pollak
[foto: Jaka Varmuž]