Prispemo v temen deževen večer.
Maribor. Daljen in sam.
Letos smo zgodnji: nedelja je. Morda so ulice zato tako prazne. Ali morda zato, ker lije kot na sodni dan. Ali, ker se dan že izteka. Ali pa morda zaradi virusa, o katerem se nočemo pogovarjati. Ker virus je tu, smo previdni, spoštujemo ukrepe; ampak je tu tudi gledališče. Gledališče hočemo, gledališče pričakujemo, gledališče potrebujemo.
Festival se bo zgodil.
Iz vseh strani nas s plakatov opazujejo modre Borštnikove oči. Ničesar ne vidijo, a vseeno se počutimo videne. In pomirjene.
Festival se že začenja dogajati.
Drava že skoraj dere čez bregove. Ob Lentu nam s sikanjem dobrodošlico izrečejo labodi. So prva bitja, ki smo jih srečali. Oni in mi, izgubljene duše v gledališkem mestu.
Maribor, mesto duhov.
Pred SNG Dramo Maribor ni nikogar. Prišli smo samo pogledat, če so luči prižgane: niso. Zato se sprehodimo mimo. Mimo zapuščene gledališke kavarne. Mimo vhoda v Trač bar, v katerega letos ne bomo vstopili, kaj šele, da bi začutili njegov utrip. Mimo zaklenjenih vrat gledališke stavbe, ki pa vendarle obljubljajo, da se bodo odprla.
Gledališče čaka, da se zgodi.
Ko se približamo uredniškemu fletu, smo na ulici sami. Pogrešamo pristni štajerski kaos, ki smo ga vajeni. Odklenemo vrata in se vselimo v zavetje, od koder se blog dogaja. In čakamo na boljše čase, ko se bo blog lahko pisal.
***
Naslednje jutro. Pokonci smo že zgodaj (relativno, je vendarle Borštnik) – prvega festivalskega dne res ne gre prespati. In že zjutraj imamo sestanek z Mojco.
Nekatere stvari se ne spremenijo.
Ko stopimo na ulico, je vse videti nekoliko manj mračno kot prejšnji večer. Mesto vendarle živi. Ljudje hodijo, se pogovarjajo, smejijo, medtem ko mi hitimo proti gledališču. Zdelan tip z zdelanimi lutkami, ki ga poznamo že od nekdaj, je nazaj na vogalu. V gledališki kavarni so ljudje, srečamo celo nekaj gledališčnikov.
Maribor, nikoli se ne spremeni.
V gledališko stavbo vstopimo skozi zadnji vhod: mimo vratarja, skozi zaodrje, čez oder. Z masko na obrazu, seveda.
Nova realnost.
Končno vidimo to, kar smo pričakovali – gledališki vrvež, ko mimo nas hitijo ljudje, ki pripravljajo prostor, da se bo gledališče lahko zgodilo. Nato pa po rdeči preprogi do Kazinske dvorane in naprej, do pisarne. Tu je še več ljudi, še več dela, še več vrveža. Tudi Mojca je zaposlena kot vedno. Spet vzporedno z nami vodi še dva druga sestanka. Seveda, na meter in pol razdalje. (Čeprav smo mi, uredniki, pravzaprav skupno gospodinjstvo.) Spet hiti sem in tja, ne brezciljno, temveč z mnoštvom medsebojno izključujočih ciljev. Pod maskami si izmenjamo nasmešek.
Tudi v novi realnosti so bistvene stvari enake.
Prevzamemo karte za uredništvo – letos moramo biti s tem bolj dosledni, od boga (in Mojce) dane akreditacije v korona časih ne pomagajo – in že kmalu hitimo na prvo predstavo. Po poti na sebi čutimo poglede Borštnikovih oči
… in luno, ki sije rumeno.
Rumena luna, balada o Lejli in Leeju. Ljubezenska zgodba, tragedija, socialna komedija, mladinsko gledališče, usodni trenutki, Bonnie in Clyde. Družina, identiteta, odnosi, odraščanje, cilji, nasilje, stiska, beg, zaupanje, resnica.
Rumena luna nad majhnim mestom in v daljavi dve postavi …
Na Tribuni na Velikem odru, v soju rumenih reflektorjev in ritmu pop glasbe, med mladimi igralci, profesionalci in publiko, skozi maske in čez razdaljo, začne bíti srce gledališča. Utrip kljub koroni, kljub omejitvam, kljub vsemu, teče vitalno in neustavljivo.
Festival je dokončno rojen. Gledališče se dogaja.
Manca Lipoglavšek
[Uredniška opomba: Ta prispevek je bil napisan 12. 10. 2020 kot uvodnik v Borštnik blog 55. FBS. Na Akademijski blog ga objavljamo, ker označuje gledališče v novi realnosti protikoronskih ukrepov; zapis, ki je še vedno relevanten.]